Pri založbi Družina je te dni izšla knjiga z naslovom Hobit,
neizrečeno krščansko sporočilo avtorja Devina Browna, mednarodno
priznanega poznavalca Tolkiena, ki na razumljiv, duhovit in zanimiv način
oboževalcem Hobita, tako knjige kot filmske priredbe, ponuja svež pogled
na njegovo vsebino.
Za omenjeno knjigo sem imel čast napisati uvodno besedo (objavljena tudi na Časniku). Nekaj podatkov o knjigi lahko najdete v Bukli, naročite pa jo lahko s tremi kliki v spletni knjigarni Družine.
Neizrečeno krščansko sporočilo v Hobitu
»Otroška knjiga«, ki skriva veliko več.
Čeprav velja, da je Hobit ali Tja in spet nazaj napisan v igrivem, mestoma norčavem slogu in da povest ne skriva, da je namenjena tudi »pripovedovanju pred kaminom sedeči gručici otrok«, pa je to le eden od Hobitovih obrazov. Hobit je namreč otroška knjiga »samo v tem smislu, da bi jo prvič lahko brali v otroštvu«. Pod površjem, ko motrimo avtorjeve vzgibe in namene pisanja, se skrivajo krščanske vrednote in smernice moralnega ravnanja, čeravno oblečene v mitološko ali pravljično ozadje. Zato je mogoče Bilbovo pustolovščino primerjati z lepim okrašenim plaščem (Tolkienu tako ljubem), ki ga je treba »sleči«, da lahko odkrijemo neizrečeno krščansko sporočilo v domišljijski preobleki.
S tem ne trdim, da je Tolkien svojo vero in prepričanje preprosto zavil v pripoved o hobitu z imenom Bilbo. Zgodba nima kakšnega skrivnega pomena, trdi Tolkien. A vendar, nekje drugod Tolkien izjavi na videz protislovno trditev: »Kristjan sem in seveda bo to, kar pišem, izhajalo iz tega bistvenega stališča.« Kaj je imel avtor v mislih? Odgovor na zastavljeno vprašanje podaja Dewin Brown, avtor knjige Hobit, neizrečeno krščansko sporočilo.
Brown v svojem delu spretno odkriva bistveno krščansko stališče, ki je pri razumevanju in branju Tolkienovih vrstic običajno zapostavljeno. Knjiga slovenskega ljubitelja in bralca Tolkienovih del vpelje v (Srednji) svet, kjer vojna za prstan ni dobljena v velikih bitkah in z orožjem, temveč pod Meglenim gorovjem, ko se Bilbo odloči, da bo ravnal sočutno in usmiljeno ter ohranil Golúma pri življenju. Če Golúm namreč ne bi ostal živ, prstan ne bi bil uničen. Hobit ne prinaša moralnega relativizma, temveč trdno prepričanje, da v Srednjem svetu zmeraj obstaja prava možnost, ki jo je treba izbrati. Obstoj objektivnega dobrega in zlega ter naša odgovornost, da razlikujemo med njima, gradita temelj Tolkienovega sveta, nad katerim bdi roka Previdnosti v obleki sreče, kot temu pravi Gandalf: »Saj ne misliš resno, kaj, dragi Bilbo, da si bredel skozi vse pustolovščine in odnesel celo kožo samo zato, ker se ti je tako obračalo kolo sreče?« Dewin Brown bralce pripelje do spoznanja, da Bilbo na pustolovščinah ni ostal živ zato, ker ga je vodilo nekaj, kar se je sicer v danem trenutku morda zdelo zgolj kot sreča, temveč Nekaj veliko večjega.
S tem ne trdim, da je Tolkien svojo vero in prepričanje preprosto zavil v pripoved o hobitu z imenom Bilbo. Zgodba nima kakšnega skrivnega pomena, trdi Tolkien. A vendar, nekje drugod Tolkien izjavi na videz protislovno trditev: »Kristjan sem in seveda bo to, kar pišem, izhajalo iz tega bistvenega stališča.« Kaj je imel avtor v mislih? Odgovor na zastavljeno vprašanje podaja Dewin Brown, avtor knjige Hobit, neizrečeno krščansko sporočilo.
Brown v svojem delu spretno odkriva bistveno krščansko stališče, ki je pri razumevanju in branju Tolkienovih vrstic običajno zapostavljeno. Knjiga slovenskega ljubitelja in bralca Tolkienovih del vpelje v (Srednji) svet, kjer vojna za prstan ni dobljena v velikih bitkah in z orožjem, temveč pod Meglenim gorovjem, ko se Bilbo odloči, da bo ravnal sočutno in usmiljeno ter ohranil Golúma pri življenju. Če Golúm namreč ne bi ostal živ, prstan ne bi bil uničen. Hobit ne prinaša moralnega relativizma, temveč trdno prepričanje, da v Srednjem svetu zmeraj obstaja prava možnost, ki jo je treba izbrati. Obstoj objektivnega dobrega in zlega ter naša odgovornost, da razlikujemo med njima, gradita temelj Tolkienovega sveta, nad katerim bdi roka Previdnosti v obleki sreče, kot temu pravi Gandalf: »Saj ne misliš resno, kaj, dragi Bilbo, da si bredel skozi vse pustolovščine in odnesel celo kožo samo zato, ker se ti je tako obračalo kolo sreče?« Dewin Brown bralce pripelje do spoznanja, da Bilbo na pustolovščinah ni ostal živ zato, ker ga je vodilo nekaj, kar se je sicer v danem trenutku morda zdelo zgolj kot sreča, temveč Nekaj veliko večjega.
Isto občinstvo, ki bi se v drugačnih okoliščinah morda norčevalo iz krščanskega pogleda na svet, ga v Hobitu, ugotavlja Devin Brown, sprejema. Vera in vrednote so namreč metafizične resničnosti, kar pomeni, da so resnične, čeprav so oblečene v mitološko ali pravljično ozadje.
